In je končno prišel petek...nestrpno čakam na 13h uro....končno!!!...
Mož me že s spakirano prtljago čaka z Ally v avtu pred vhodom na delu...no, pa gremo!
Vožnja na avtocesti precej dolgočasna...vendar polna zanimivih debat...
V Milanu nas Garmin pusti spet na cedilu in preden se spet zbere in neha preračunavat, se mi vrtimo v krožišču kot debili...noro....na srečo zagledamo avto Katje Skulj in za njo prispemo na cilj :-P
Vstop v vojaško strukturo ni enostaven. Moraš biti na seznamu, če hočeš, da te sploh spustijo naprej, dvojna vrata, ki se zapirajo in odpirajo...hmmm...kam smo sploh prišli...
Rebeka nas pospremi v pisarno, kjer se prijavimo in pol gremo že odpakirat avto...
"kaj greš na poligon?...boš probala ovire?..."mah, niti ne bi..." " gremo samo pogledat kaj in kako, ne bi pa rada delala"...
Sprehajam se in se razgledujem...to je neka vojašnica ali podobno, si mislim...ogromen travnik pred nami, na naši levi pa ograja in čez ograjo pa ogromno letal in helikopterjev...kakšen hrup...
Vse se mi zdi tako zanimivo in vzburljivo...
Kaj kmalu srečam poznane ljudi... in se zapletemo v debate...kaj , kako, zakaj, bo šlo....in podobno :-)
Noč prespimo v šotoru...na začetku mal zebe, stisnem se k svojemu možeku in se čez ušesa pokrijem s puhovko...kako prijetno...
Zjutraj ...ob 4h je moja dobra polovica že pokonci...kar naenkrat zadiši po komaj kuhani kavi in palačinkah...kaka pojedina...
Vojaki, ki hodijo okoli in stražijo zavohajo kavo in se sramežljivo približajo našemu šotoru. Povabimo jih na kavo in poslastico. S polnimi trebuščki se vrnejo na delo.
Mi pa začnemo s pripravami na prve preizkušnje, na usklajevanje urnika in podobno.
Odločim se, da bom pospremila Jožkota in Miškota na ruševino, čeprav me zelo mika Rebekina poslušnost.
Miško se pač na ruševini prebije do obeh markerjev in si prisluži pozitivno oceno.To je njuna prva IRO preizkušnja...
Po končanem delu, se odpravimo proti šotoru in po poti izvemo za negativen rezultat na poslušnosti... :-( ...kaj se je zgodilo...zakaj je Dašo tako reagiral...
Dašo je še zelo mlad pes, ki ni navajen vseh stresnih faktorjev kot so dolga vožnja, nočitev v prikolici, vodnikov stres, motenje letal in helikopterjev... To je pač njun prvi nastop ...čeprav je negativen, je zame zelo pozitiven za novo pridobljeno izkušnjo in nove izzive ... Rebeka in Dašo, veliko sreče v naslednjem boju... sem sigurna , da bosta fenomenalno dobra :-)
No, dan se prepleta med eno preizkušnjo in drugo, med enim klepetom in drugim...kolko ljudi, ki jih nisem videla že ogromno časa...
S kotom očesa zagledam poznane obraze...kaj pa vi tukaj... ja, tebe smo prišli gledat...in se mi zatresejo gate...
Ljudi, ki sem lani in predlani spoznala na taboru , sem srečala v Milanu. Vsi zelo navdušeni nad tem , kar vidjo... Pravijo pa, da se jim zdijo izpiti zelo kompleksni in težki. Mal se kislo posmejem in si mislim...upam, da mi bo jutri uspelo...
Dan se prepleta med pogovori, med kritiziranjem ostalih tekmovalcev in celo sodnikov, saj se nam večkrat zdi, da samo sojenje ni ekvivalentno za vse tekmovalce. Ampak, tudi sodnik je človek in je ocena subjektivna... Čeprav sama priznam , da izven poligona oziroma na tribunah so lahko vsi pametni in najdejo vse možne napake pri nastopajočih, ko pa sam stopiš pred sodnika se pa pesem bistveno spremeni.
In to je dejstvo oziroma pribita resnica!
Med vsemi dogodivščinami, debatami in presenečenji, je že nedelja DDAY.
Če sta se včeraj namučila Rebeka in Jožko, se bova danes midve z Majdo spustile v nove dogodivščine.
Vstanem , mal zebe, ampak ni hudega in začnem pet...pa pa pa ra pa pa pa pa pa pa...cel dan me bo ta komad spremljal in me delno razbremenil vse treme, ki se me hoče prijet.
Že včeraj sem spraševala ERPS-jevce, kje je Urška Novel, vendar nihče mi ni znal povedat.
Pet do osme...kje je...in zagledam kombi.
Pohiti, čez pet minut imaš ovire...
Kaj je to za par dveh divjih črnih reševalk, Cuba skoči iz avta, Urška se pripravi, nadene si kapo, jakno, povodec...aaaa...psa je treba vzet in odvihra na ovire... prava poezija. Sodnika tako navdušita z njunim delom, da si prislužita 50/50 pik.
Groza...kako ji rata..saj ni čudno, tako uigrani dve "stari" mački. Za njiju je to že rutina.
Kmalu za tem sva na vrsti z Ally. Protokol, sama priprava na delo in smo na vrsti. Stopimo do sodnika, se prijavimo, odpnemo povodec in ga vržemo na tla.
Stopimo do prve ovire in začnemo plesat.
Mal površnosti in nekatere napake, skoraj padem na neprijetnem materjalu, ker se mi spodrsne in pes se posledično umakne...no...no...skupni kopiček nam prinese 42/50 pik. Lahko bi bilo bistveno boljše!
Odidemo do sodnika in se odjavimo... in nato nas sodnik pogleda in strese vso njegovo jezo...kje imaš povodec?!? povodec moramo nositi s seboj, ne pa ga odvreči na štartu... kakšno neumnost sem naredila, še tisti, ki so v plenicah vedo, da se povodec nosi v žepu ali obešen na ramenu iz leve proti desni ... trapa trapasta...in ta hec nas je stal kar nekaj pik... to naj ti bo šola za drugič!!!
Kmalu za tem imamo preizkušnjo na ruševini...tukaj pa je povsem druga sinfonija...
V tem delu discipline ne čutim nobene treme. Samozavestno in s popolnim zaupanjem v delo svojega psa se odpraviva na ruševino.
Tudi tukaj imava svoj protokol, svojo pripravo na delo. Stopimo do sodnika, se prijaviva in začneva z delom. Ruševina je še kar zanimiva, ogromno je jaškov, kjer bi lahko skrili samega markerja. Na momente usmerjam psa, vendar v veliki večini ji zaupam in prepustim delo njej.
Sama ve kaj mora narediti in kako bo prišla do markerjev. S samim delom sem zelo zadovoljna, saj je Ally pokazala ogromno energijo, temperament in voljo do dela. Mal sem razočarana s samim nakazovanjem, ampak... Najino delo nam je prislužilo 182/200 pik. Zelo dobro. Po odjavi zašepetam Ally, da ima še enega skritega, stečemo iz ruševine, usmerim Ally in jo pošljem...ja...še eden je in mogoče bo prav ta imel mojo viledo...mojo igračo...in res...takoj ga zavoha, nalaja in marker jo nagradi...SUPER... Ally se vrne k meni in šele potem se posvetim prijateljem , katere prosim, naj jo počohajo in ji povedo, da je bila super.
Res si carica in jaz sem ponosna nate. Kljub svojim hibam in strahovom, s katerimi se soočamo vsak dan, je ne dam... Ona je moja najboljša prijateljica, zvesta, ljubezniva, ki potrpežljivo prenaša vse moje neumnosti in napake. Ko me pogleda s tistimi rjavimi učkami in maha z repom, se kar stopim in ne morem jo ne pobožat in pocartat.
No, sedaj pa par ur počitka in pol...pol...kraljevska disciplina kot jo nekdo poimenuje.
Sedaj bomo videli, če bo pot (vsak četrtek v Ljubljano in vskodnevni treningi doma ) in delo s strokovnjakom Milošem Kovačem obrodilo zaželjene sadove.
In zopet...protokol...čakamo na vrsto... v ozadju nekdo zakriči: " Midve pa imava istega inštruktorja..." in se nasmeje do srca...se obrnem in zagledam Urško s kapico, rdečo jakno, pes v prostoru na čakanju...in pogledam sebe...isto...jp...res je...izhajamo iz iste šole...sam meni manjka par let izkušenj :-P
Končno na vrsti... Delali bomo v trojici. Urška, Tina in jaz . Postavimo se pred sodnika, ki nam določi vrstni red, izžrebamo zaporedje vaj in začnemo. Najprej dela Urška s Cubo, Tina s svojim psom odlaga, midve sva pa na čakanju. Urška prične z delom in kar naenkrat se zasliši prek zvočnikov glasba...ja...Queen - A Kind Of Magic... nasmejim se in srce mi kar zapleše...kako vedo, da je to moj in Urškin priljubljen komad...kak lep občutek...
Urška spretno odigra svoj del, pol je na vrsti Tina in šele pol sva midve.
Pri sodniku se postaviva v osnovni položaj in ...presenečenje...sodnik Martin Gut nama pove zaporedje vaj v slovenščini. Kak prijeten občutek, domač ...kako lepo...ni mi treba misliti kakšno vajo moram narediti, ampak jo z Ally samo izvedem. No, pojavi se par napak, katere bomo morale izpiliti, ampak...hmmm...pri plazenju se jaz zaštrikam in slabo povem povelje in Ally avtomatsko ne ve kaj bi...in dela po svoje...
Pri sami vaji naprej pa mal prehiteva in se prehitro odloči, da bo legla v prostor...morala bi počakat na moje povelje...grrrr...
Vsekakor sva preživele in odkorakava do sodnika, se postavimo vsi trije pari v vrsto in čakamo na končni rezultat...okoli nas se zbere kup ljudi, kateri bi radi tudi izvedeli končno oceno.
In končno...pozitivne...juppy...prislužile sva si 43/50pik. To...točno to...ja...megafantastično...
Moj možek stopi k meni in mi na uho zašepeta...ponosen sem na vaju...kar solze se mi pojavijo v očeh...
Kup ljudi nama čestita. Res sem v nebesih...presrečna, da nama je končno uspelo.
Jerneji se moram zahvalit za korajžo in spodbudne besede. Hvala.
Hvala vsem, ki vlagate svoj trud in potrplenje v naju...ki trenirate in prispevate k najini rasti.
Čeprav sem upala v pozitiven uspeh celotne ekipe, sem osebno zelo vesela za naju in hkrati žalostna za ostale.
Vsem, ki ste bili pozitivni na preizkušnji v Milanu iz srca čestitam in upam, da se vidimo v naslednji vojni.
Ostalim pa želim veliko sreče drugič.
Zaključek prireditve je bil preprost , a vendarle zanimiv, saj nas je Gut spet presenetil in spregovoril v italijanščini. Uuuuaaaaaoooo . To je pa pohvale vredno.
Pot domov je bila dolga, naporna, a zelo pestra...polna debat in razmišljanj...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.